Nove smeri v čebelarstvu

SMER RAZVOJA PANJEV IN ČEBELARJENJA PRI NAS

(Janez Firm, Osnutek članka za SČ)

V začetku je človek med iskal v gnezdih prvotnih čebel. V starem veku se je domislil, da je njihova bivališča prenesel k sebi domov, v srednjem veku je zanje tudi že izdeloval panje iz gline, slame in dupel ter standardiziral njihovo obliko in velikost glede na vrsto in pasmo čebel ter materiala iz katerih jih je izdelal. V začetku devetnajstega stoletja so iznašli tudi premičen satnik in točilo, kar je močno spremenilo in pospešilo čebelarstvo, vse to pa je zahtevalo nova znanja s področja čebelarstva. Pri nas se je uveljavil lesen kranjič z nepremičnim satjem in obstal vse do prve svetovne vojne, saj je bil dobro prilagojen rojivi kranjici, obenem pa je bil tudi idealen za trgovino s čebelami.

Šele po prvi svetovni vojni, ko se je trgovina s čebelami ustavila, se je uveljavil sprva devetsatni AŽ panj s premičnim satjem, ki je v raznih prilagoditvah in izboljšavah obstal celo stoletje vse do danes. Prvo konkurenco je začel dobivati šele v šestdesetih letih prejšnjega stoletja z nakladnimi panji, ki pa se uveljavljajo šele v sedanjem času in jih je trenutno blizu deset odstotkov.

Za optimalen rezultat oz. donosnost in neproblematičnost čebelarjenja je poleg dobre lokacije in števila družin je za čebelarjenje na enem mestu najpomembnejši panj, ki mora ustrezati najprej biološkim potrebam čebel, šele nato čebelarju oz. njegovemu delu. Optimalen kompromis med vsemi temi zahtevami je mogoč, a terja izjemen posluh za čebele, vztrajnost in izjemno iznajdljivost čebelarja. Jan Dzierdzon, A. Janša, P.P. Glavar, Gerstung, Hanneman, Langstrot in Roth, Dadant in Blatt, A. Žnidaršič, Farrar so s svojimi izumi uspeli čebelarstvo vzdigniti vsak za stopnico više. Slovenci smo imeli smolo, da Janša še ni poznal premičnega satja oz. okvirjev, sicer bi se njegov povečan kranjič splošno uveljavil pri nas in v svetu. Kdor je namreč kdaj razdiral naseljen kranjič ve, da čebele v njem gradijo satje diagonalno, da so lahko osrednji sati dolgi 42 – 43 cm, zato so ameriški konstruktorji vzeli ravno to mero. Farrar je gotovo poznal kranjskega in janševega kranjiča, zato je skonstruiral svoj normalni in veliki dvanajstsatni medni oz. Farrarjev panj po njegovi dolžini sata. K tej dolžini je izbral še kranjičevo višino satja to je 15 cm. Zunanja mera tega satnika je torej 45 x 17 cm. Ta višina in dolžina sata sta optimalni in zato edini, Ker vanj matica lahko zaleže do zadnje celice. Večja dolžina satja je namreč odveč, krajši sat pa družino omejuje, kar je primer v AŽ panjih (39 cm), zato je v njem več rojenja, dela in posledično izgube medu.

Drug problem predstavlja skladanje satov v primerno višino plodišča in medišča. Jasno je, da bi bil za čebele najboljši enoten sat brez vmesnih vodoravnih letvic in šestmilimeterskega razmika med sati, vendar bi se tolikšen sat lomil in posedal, zato so si omislili manjše satnike, ki so še sprejemljivi za čebele in čebelarja. Za čebelarjenje na roj v kranjičih brez satnikov v neokrnjeni naravi prejšnjih stoletij ter brez potrebnega znanja, je bil ta panj dober, saj družine v njih niso presegale številčnosti divjih čebel v duplih. S poslabšanjem pašnih razmer, z boljšim poznavanjem bioloških zmožnosti čebel in novosti pa je bilo treba povečati plodišče in medišče na optimum ter hkrati čim bolj preprečiti rojenje in povečati moč oz. številčnost družin. Tako je Langstrott za plodišče izbral dve nakladi LR satnika, Farrar za enako višino plodišča tri, Dadant pa skupno le eno nekoliko višjo naklado, enako tudi A. Žnidaršič vendar s ponesrečenim Albertijevim satnikom. Z matično rešetko ločeno medišče pa so izbrali eno ali dva enaka ali nekoliko nižje satnike oz. naklade. Kasneje se je pojavilo več možnih kombinacij višin satnikov in števila satov v nakladah ter načinov čebelarjenja v njih, vendar niso prevladale.

Višina plodišča za kranjsko pasmo čebel bi bila okrog 42 cm, za italijansko pasmo čebel pa 47 cm, da čebele ne delajo venca medu v plodišču in zato raje nosijo medičino v medišče tudi ob slabši paši. Višina dveh naklad LR Panja je 48 cm, kar je najprimerneše za italijansko pasmo čebel, ki doseže nekoliko večjo številčnost kot kranjica. Pri AŽ panju je skupna višina dveh plodišč kar 53 – 54 cm, zato v trietažnih AŽ panjih čebele v drugi etaži delajo skoraj 10 cm medenega venca nad gnezdom. Zato polnijo medišče oz. tretjo etažo šele ob srednje močnih pašah, ko je dnevni donos nad 1,5 kg. S tem izgubimo kar nekaj medu, obenem je pa le eno medišče na srednjih in boljših pasiščih premalo, razen če čebelarimo z dvema matičnima rešetkama z metodo demariranja. Da bi znižali oz. prilagodili LR satnike našim čebelam ni smiselno, saj bi zopet dobili poseben panj, ki ne bi šel skupaj s svetovnim standardom, kar bi nam povzročalo večje stroške in zmanjšalo možnost izvoza družin, kateri se zopet krepi in katerega možnosti so skoraj neomejene.

Naslednji problem predstavlja višina medišča. Za čebelarja je najenostavnejše enako visok satnik kot je v plodišču, vendar je v trietažnem AŽ panju ena etaža medišča premalo, dve pa preveč. Podobno je v standardnem LR panju, kjer so problem rešili z sistemom dvotretjinskih naklad (višina naklade 17 cm) ali petih naklad (tri naklade za plodišče, dve za medišče). Glede biološke zmožnosti kranjice je ta skupna višina idealna, vendar je panj dražji in nekoliko bolj rojiv. Kot razvojno najboljša možnost se je pokazala nemška izvedba LR panja »Frankenbeute«, ki je sicer enajstsatni stiroporni panj, ki ima dve normalno visoki plodišči in dve dvotretjinski nakladi medišča. Če za medišče uporabimo plastični satnik s plastično satnico, ki je cenovno ugodnejši od lesenega, ne rabimo niti matične rešetke, saj matica nerada zalega v njem, kar je dodaten plus, saj so sati praktično neuničljivi, hkrati ne moremo pomešati zaleženega satja z nezaleženim mediščnim.

Pri AŽ panjih vseh možnih inačic so ti problemi nerešljivi zaradi prekratkega in previsokega satnika ter fiksnega volumna panjev. Zato so prevaževalci uvedli Grajševo, Zdešarjevo, Kozinčevo in druge inačice enajstsatnega AŽ panja, ki dajo največjo možno število čebel glede na prostornino panja, a zahtevajo več dela, v čebelnjakih pa se uveljavlja desetsatni trietažni AŽ panj, ki ob metodi demariranja daje največje rezultate in več kot za tretjino zmanjša posege vanj v času rojilnega razpoloženja. Poleg tega je tudi najmanj rojiv AŽ panj predvsem zaradi možnosti demariranja, ko rojenja praktično ni. Frančičeva zaklada se ni mogla uveljaviti, ker je nerodna in težka ter biološko najbolj neugoden in energetsko najbolj potraten dodatek klasičnemu AŽ panju. Zanesljivo pa se bo dolgoročno najbolj uveljavil novi univerzalni Zdešarjev panj, ki optimalno rešuje prav vse bistvene zahteve sodobnega čebelarstva. (Glej »Zbornik 37. Dnevi čebelarstva,predavanje P.Zdešarja« Celje 2014 ali »Čebelarstvo v tretje tisočletje ll. Del., strani 95-151«)

Sam sem vseskozi čebelaril v AŽ in LR panjih vseh možnih izvedb. Trenutno imam petinsedemdeset AŽ panjev, dvajset LR »Frankenbeute« panjev iz stiropora ter okoli dvesto šestsatnih DB stiropornih pršilčkov za izvoz. V dobrih treh desetletjih sem tudi človeško in čebelarsko toliko dozorel, da sem lahko neobremenjeno iz ponujenega pobral najboljše. Ker sem že v pokoju in si moram pridelati nekaj »priboljška,« širim čebelarstvo. Če bi lahko, bi vse desetsatarje v čebelnjakih ta hip zamenjal s trietažnimi, vendar sem do sedaj le postavil nov čebelnjak s štiridesetimi trietažniki, ki so tudi letos dali najboljši rezultat. Če pa bi bili na trgu že Zdešarjevi izolativni panji, bi jih uporabil v novem čebelnjaku. Kupil sem deset »Frankenbeute« LR panje, deset sem jih iz stirodura izdelal sam. Prek zime jih želim izdelati vsaj še trideset in jih pred pomladjo naseliti s čebelami na AŽ satju, čebelnjak pa podreti. Cena novega čebelnjaka je vsaj 5000 eurov brez panjev, stirodurni panj pa me bo stal le okrog 60 – 70 eurov na kos. Poleg tega lahko zaradi njegove močne izolativnosti ter posledično tritedenskega predčasnega razvoja v njih izkoristiš prvo spomladansko pašo, ki je v lesenem panju nikakor ni možno. O tem pa več kdaj drugič.